Predmet razprave so teoretsko-metodološka načela, ki so se razvijala v krogih t. i. novofirthijancev, kjer se od vsega začetka opredeljujejo za korpusno analizo, čim manj obremenjeno s predhodnimi jezikoslovnimi teorijami. V prispevku najprej pregledamo dela teh avtorjev, iz katerih izhajajo med drugim slovnica vzorcev (angl. pattern grammar), teorija leksikalnega proženja (angl. lexical priming), teorija konvencij in invencij (angl. theory of norms and exploitations) ter teorija kontekstne prozodije (angl. contextual prosodic theory). Nato povzamemo njihove zaledne predpostavke in stališča o jeziku kot rezultatih raziskovanja. Tako definiramo šest skupnih načel: predmet raziskovanja je jezikovna raba, tj. jezik v »kontekstu situacije«, raziskovalni fokus se obrne k temu, kar je običajno, raziskovalčeva intuicija je v vlogi evalvacije avtentičnih jezikovnih rab, jezikovne ravni (slovnica in slovar) so razumljene kot prepletene, na jezikovni sistem se gleda kot visoko dinamičen, v teoretskih temeljih pa zavzame eno osrednjih mest jezikovni vzorec. Nazadnje opozorimo tudi na nekatere omejitve, s katerimi se soočamo pri korpusnem pristopu.