Kljub porastu jezikoslovnih raziskav govorjene slovenščine, ki si prizadevajo za popis številnih doslej prezrtih posebnosti govorjenega jezika v primerjavi s pisnim, metodologija tovrstnih razprav večinoma temelji na kvalitativni analizi razmeroma majhnih ter zvrstno ali demografsko omejenih vzorcev jezikovne rabe, kar omejuje ponovljivost raziskav in možnost posploševanja spoznanj na govorjeno slovenščino kot celoto. Kot eno izmed možnosti za premostitev tega problema v prispevku predstavljamo drevesnico govorjene slovenščine SST (angl. Spoken Slovenian Treebank), prostodostopni oblikoslovno in skladenjsko označeni reprezentativni vzorec referenčnega korpusa govorjene slovenščine Gos, in ponazarjamo njen metodološki potencial za nadaljnje korpusne raziskave govorjene slovenščine. Na primeru treh tipično govorjenih pojavov (samopopravljanja, diskurzni členki in dodani ujemalni pridevniški prilastki) prikažemo uporabo drevesnice SST za enostaven priklic številnih avtentičnih primerov rabe, na primeru analize pogostosti samopopravljanj glede na različne sporazumevalne okoliščine pa ponazorimo tudi njeno uporabnost za raznolike statistične analize jezikovne rabe. Poleg najpomembnejših prednosti drevesnice SST, kot so uravnoteženost, odprta dostopnost, ročna slovnična označenost in neposredna primerljivost z drugimi tovrstnimi korpusi po svetu, v sklepnem delu izpostavimo tudi nekaj omejitev, kot sta razmeroma majhna velikost ter robustna, v pisni jezik usmerjena označevalna shema.